Arhiv za Maj, 2010

Maj 23 2010


Račan

Odprto pismo županu Rač – onesnaževanje v Krajinskem parku in promet

Odprto pismo županu občine Rače- Fram
 
Pozdravljeni g.župan Branko Ledinek!
 
Že dlje, časa opažam povečan promet motornih vozil v območju  Krajinskega
parka Rače. Promet v navedenem območju in parkiranje motornih vozil na
mestih, ki niso primerna za parkiranje pa je posebej povečan ob vikendih in
dela prostih dnevih.

Ker na območju kjer je Krajinski park, spadajo ceste pod občinski nadzor
in urejanje prometa, apeliram na vas, da se porazna situacija prične
nemudoma reševati.

Zavedati se moramo,da z prekomernim,nepotrebnim in v zadnjem času za
sprehajalce nevarnim prometom rušimo “Oazo miru in življenja” v navedenem
območju.
 
Moj predlog je, da se postavijo prometni znaki, ki dovoljujejo promet z
motornimi vozili v območju (na priloženi sliki označeno z rdečo)samo
stanovalcem in na območju pred čistilno napravo, občina uredi parkirišče za
obiskovalce Krajinskega parka.Prav tako pa se kasneje zaprosi PU Maribor za
občasne nadzore omenjenega področja.
 
V kolikor se navedena situacija, ne bo začela ustrezno reševati, bom
primoran v pobudo civilne inicijative za ohranjanje Krajinskega parka Rače
in posledično obveščanje medijev.
 
Pa še to, najvrjetneje smo edina občina, ki dovoljuje parkiranje vozil na
zelenico pred samo občinsko hišo.S tem mislim na poroke, ki se odvijajo v
gradu Rače.Skrajno neodgovorno se mi zdi to početje, saj na eni strani
plačujemo ljudi, ki skrbijo za zelenico in jo skrbno urejajo na drugi
strani pa za ceno porok le-to uničujemo.

Tudi na tem področju pričakujem prepoved parkiranja, saj le tako
izkazujete gospodarnost oz.odgovornost, do stvari ki so vam zaupane.
 
S spoštovanjem
Občan občine Rače-Fram
Marjan Lah

  • Share/Bookmark

4 odzivov

Maj 14 2010


Račan

Rače in ekokatastrofa

Novi članek Antona Komata iz Jane v aprilu/maju 2010.

Ob rob akciji Očistimo Slovenijo

Akcija Očistimo Slovenijo je bila izjemno dejanje aktivistov, ki so se odločili, da premaknejo z mrtve točke grozljivo onesnaženje »svoje« domovine. Zapisal sem »svoje«, kajti kupi nesnage, ki se valjajo vsepovsod, govorijo, da številni državljani žive po logiki prašiča, ki se valja v lastnem dreku, v katerega bodo pahnili tudi svoje potomce. Ob tej priliki so se z vsem medijskim pompom pojavljale prikazni politikov, ki so z navlečenimi rokavicami izkazovali svojo lažno podporo iskrenim prizadevanjem ljudi. In prav tem bleferskim ekokljukcem namenjam ta prispevek. V uk in poduk, da naj najprej počistijo pred svojim državotvornim pragom, za katerega so izvoljeni in tudi plačani. Stopnice se pometajo od zgoraj navzdol!

 V sredini osemdesetih let so v naselju Brunšvik na južnem delu Dravskega polja razkrili izjemno močno onesnaženje pitne vode z organoklornimi pesticidi (POP), ki so bili takrat že prepovedani, in tudi s takrat uporabljanimi pesticidi. Najnevarnejše strupene kemikalije (POP – Persistent Organic Pollutants) se v okolju zelo počasi ali pa se sploh ne razgrajujejo, se kopičijo v živih organizmih in človeku, motijo delovanje žlez z notranjim izločanjem, so genotoksične in mutagene, povzročajo raka, imajo škodljiv vpliv na razmnoževalni potencial in povzročajo razvojne anomalije novorojenih otrok. Nadaljnje meritve so pokazale, da je kontaminiran celotni južni del Dravskega polja.

Katastrofa na Dravskem polju
Oblast je zaradi ekološke katastrofe razglasila izredno stanje, zaprla vse vodovode in začela prebivalstvo oskrbovati s pitno vodo s cisternami. Preiskava UNZ je pokazala, da so vir kontaminacije opuščene gramoznice, v katere so odmetavali vse mogoče strupe, od prepovedanih pesticidov (DDT, endrin, dieldrin), uporabljanih (alaklor, atrazin, simazin) do takih, ki jim je potekel rok, in tudi odpadke, nastale pri njihovi proizvodnji in transportu. Identificiranih je bilo 17 takih gramoznic. Jedro ekološke katastrofe je bila Kozoderčeva jama, v kateri je bilo po oceni mariborskega Inštituta za varovanje okolja (izdelani leta 1989) 50.000 ton kontaminirane zemljine. Vsebnost strupov je bila tako visoka, da je ni bilo dovoljeno deponirati na odlagališče za nevarne odpadke. Vlada RS je zato sprejela Zakon o sanaciji Dravskega polja. 
Zanimiv je povzetek takratnih medijskih poročil (vir: Večer, Maribor):
- 28. 7. 1989: voda je še vedno čezmerno onesnažena, najbolj črpališče Skorba; iz Kozoderčeve jame je treba odstraniti vse odpadke, sanacija se začne takoj; sanacija gramoznice pri Križu se nadaljuje; občinski štab CZ Ptuj razvaža pitno vodo s 15 cisternami.
- 3. 8. 1989: v podjetju Pinus Rače zanikajo očitke, da bi bili oni krivi za tokratno katastrofo,
direktor Pinusa trdi, da je pesticidov v Kozoderčevi jami le za vzorec; vlada RS govori o spremembi normativov, kar naj bi bil eden od ukrepov za sanacijo ekološke katastrofe
(SFRJ je imela takrat normativ 0,1 mikrograma pesticidov/l, kar je danes EU normativ).
- 30. 8. 1989: za sanacijo Dravskega polja ni denarja, le začasna rešitev zgolj Kozoderčeve jame bi stala 7,7 milijarde din; ljudje govore »pesticidi so nenavadno hitro izginili«; Dravsko polje je enako ogroženo, kot je bilo pred katastrofo.
- 14. 9. 1989: od Brunšvika do Kungote je v podtalnici orjaški oblak pesticidov; za
Kozoderčevo jamo bo čez mesec dni jasno, ali bo izvedena rešitev trajna ali začasna.
- 30. 12. 1989: izjava Vlade RS: »Takoj je treba začeti sanacijo Kozoderčeve jame«;
vlada pripravlja spremembo zakonodaje, s katero bo dopustno koncentracijo dvignila z 0,1 na 2,0 mikrograma na liter, torej za 20-krat .
- 31. 5. 1991: Kozoderčeva jama ni največje zlo, ampak neurejena kanalizacija; najprej je treba zgraditi kanalizacijo in čistilne naprave, šele po tej preventivni dejavnosti se bo začela sanacija Kozoderčeve jame.
-  17. 3. 1993: Končana sanacija divjih odlagališč na Dravskem polju; ostali sta še gramoznica pri Marjeti in Kozoderčeva jama.

»Uradno pozabljene« ekokatastrofe
V zgodnjih 90. letih se sanacija gramoznih jam še pojavlja v programih MOP kot prioriteta, dokler ne izgine. Nepovratno in dokončno! Toda če izgine iz državnih dokumentov, to še ne pomeni, da izginejo tudi strupi. Država je torej od odkritja ekološke katastrofe, ki izvira iz gramoznic na Dravskem polju, naredila vse, da problem reši tako, da nanj »uradno pozabi«. Poglejmo si »ukrepe« države:
1. S spremembo zakonodaje je za dvajsetkrat (z 0,1 na 2,0) dvignila dopustno koncentracijo pesticidov v pitni vodi in strupi so čudežno izginili. To je dokaz o obstoju »pravne države« in dokaz o (zlo)rabi prava za »sanacijo« okoljske katastrofe.
2. Problem gramoznic, polnih zakopanih strupov, je izginil iz uradnih planov, programov in državnih dokumentov. Od evidentiranih 17 gramoznic z nevarnimi odpadki so do današnjih dni sanirali zgolj štiri.
3. Ustavile so se vse raziskave in tehnološke rešitve za sanacijo teh 13 ekoloških bomb.

Kaj pa v gramoznicah zakopani strupi?
Toda problem strupov, zakopanih v gramoznicah, še vedno ni rešen – pridobiva čedalje večjo težo in je čedalje večja grožnja za podtalnico Dravskega polja, za zdravje ljudi in ekosistem.
Sedemnajstega aprila 2004 je v Sloveniji začela veljati Stockholmska konvencija o obstojnih organskih polutantih (POPs – Persistant Organic Chemicals), prva pravno zavezujoča mednarodna pogodba za nadzor 12 obstojnih strupenih kemikalij. Med ta ducat umazanih (dirty dozen) spadajo osem pesticidov (aldrin, klordan, DDT, dieldrin, endrin, heptaklor, mirex in toksafen), dve industrijski kemikaliji (heksaklorbenzen in PCB-ji) in dva stranska produkta (dioksini, furani). Sodeč po določilih Stockholmske konvencije so za sistemsko spremljanje odgovorni ministrstvo za zunanje zadeve, ministrstvo za zdravje, ministrstvo za okolje in Urad za kemikalije, ki so opustili ukrepanje po uradni dolžnosti in s tem povzročili tveganje splošne nevarnosti za zdravje in okolje. Stockholmska konvencija o POP v svojem 6. členu predpisuje, da se POP odstranijo tako, (cit.): »da se vsebnost obstojnih organskih onesnaževal uniči ali ireverzibilno transformira tako, da ne izražajo lastnosti obstojnih organskih onesnaževal.« Nadalje pa v 7. členu jasno določa, da mora vsaka država podpisnica v dveh letih predložiti svoj izvedbeni načrt za njeno izvajanje, in še, da mora v skladu z 10. členom zagotoviti javnosti vse razpoložljive informacije o POP in omogočiti polno sodelovanje javnosti pri obravnavi tega problema. Torej, slovenska javnost mora imeti dostop do vseh informacij o POP, kjerkoli že so ti zakopani, odvrženi ali namerno pozabljeni.  
Mnogo je starih kemičnih grehov, ki leže zakopani po Sloveniji. Mednje spadajo sodi strupov, zabetonirani v opuščeni rudnik Benica blizu Lendave; več ton DDT, ki je zakopan
blizu »ruskega« pokopališča vojnih ujetnikov iz 1. sv. vojne v Kidričevem, razpadajoči »začasni« betonski sarkofag blizu Semiča z nekaj deset tonami PCB; odlagališče TGA, v katerem so policiklični aromatski ogljikovodiki, in nekaj črnih državnih deponij strupov v mrtvicah Mure blizu Radgone.
Vedno manj je živih prič, ki še vedo za skrivne lokacije, zato bi bilo modro, da država sprejme splošno amnestijo za vse »grešnike« in ne samo to, da celo razpiše denarno nagrado za vse informacije, ki bodo pripeljale do pravočasnega odkritja in uničenja teh izjemno nevarnih snovi. Cena zdravja je previsoka in trpljenje ljudi, ki bi oboleli zaradi kontaminacije s POP, je preveliko, da ne bi upravičili takega proračunskega stroška. Denarja za izvajanje Stockholmske konvencije je v Bruslju dovolj. Toda v igri je precej več kot zgolj denar! Postavlja se resno vprašanje kazenske odgovornosti vlade, ki z opustitvijo in prikrivanjem tega problema povzroča splošno nevarnost in ogroža zdravje prebivalstva. Če se politiki nenehno hvalijo, da so nas pripeljali v EU, jim zagotavljamo, da bomo zaradi POP pripeljali EU k nam, in to naravnost na Dravsko polje. MNZ, ki hrani arhiv s podatki o lokacijah vseh 17 zastrupljenih gramoznic, nam je zagotovilo, da nam bo v imenu javnega zdravja vročilo vse podatke.     

Piše: Anton Komat                                      Jana št. 16, 20.4.2010

  • Share/Bookmark

2 odzivov

Maj 14 2010


Račan

Ekološka bomba, Rače in Kozoderčeva jama

V sredini osemdesetih let so v naselju Brunšvik na južnem delu Dravskega polja razkrili izjemno visoko onesnaženje pitne vode z organoklornimi pesticidi, oziroma POPsi, ki so bili takrat že prepovedani. Nadaljnje meritve so pokazale, da je kontaminirano celotno območje južnega dela Dravskega polja. Oblast je zaradi ekološke katastrofe razglasila izredno stanje, zaprla vse vodovode in zaèela prebivalstvo oskrbovati s pitno vodo s pomočjo cistern. Preiskava Urada za narodno zaščito je pokazala, da so vir kontaminacije opuščene gramoznice, v katere se je odmetavalo vse mogoče strupe, od prepovedanih pesticidov, kot so DDT, endrin, dieldrin, aktualno uporabljanih pesticidov, naprimer alaklor, atrazin, simazin, do takšnih, ki jim je potekel rok trajanja in pa tudi odpadke nastale pri njihovi proizvodnji in transportu.

Identificirano je bilo 17 takšnih gramoznic. Jedro ekološke katastrofe je bila Kozoderčeva jama, v kateri je bilo let 1989 po oceni mariborskega Inštituta za varovanje okolja 50.000 ton kontaminirane zemljine. Vsebnost strupov je bila tako visoka, da je ni bilo dovoljeno deponirati na odlagališče za nevarne odpadke. Vlada Republike Slovenije je zato sprejela Zakon o sanaciji Dravskega polja.

Koncem osemdesetih in začetek devetdesetih je bil problem deponijskih gramoznic v zavesti javnosti in medijev vsekakor prisoten. Sanacija Kozoderčeve jame se pojavlja v programih Ministrstva za okolje in prostor kot prioriteta, dokler naenkrat ne izgine. Na današnji spletni strani ministrstva, pri rubriki »Sanacija ekoloških bremen« Kozoderčeve jame ne najdemo.

Država je torej od odkritja ekološke katastrofe na Dravskem polju naredila vse, da največji in ključni problem, ki ga predstavlja Kozoderčeva jama reši tako, da nanj uradno pozabi. Še več! S spremembo zakonodaje je kar za dvajsetkrat dvignila dopustno koncentracijo pesticidov v pitni vodi.  Prav tako je problem Kozoderčeve jame izginil iz uradnih naèrtov, programov in državnih dokumentov; od evidentiranih 17-ih gramoznic z nevarnimi odpadki so sanirali zgolj 4;  ustavile so se vse raziskave, meritve in tehnološke rešitve za sanacijo teh ekoloških bomb, od katerih je Kozoderčeva jama daleč najnevarnejša.

Toda problem Kozoderčeve jame ostaja, pridobiva vse večjo težo in predstavlja vse večjo grožnjo podtalnici Dravskega polja, zdravju ljudi in ekosistema. V njej je najmanj 50.000 ton s POPsi izjemno kontaminirane zemljine, ki bi jo bilo potrebno zaradi ogrožanja zdravja ljudi TAKOJ INAKTIVIRATI! Slovenija je podpisnica Stockholmske konvencije, ki nas zavezuje k inaktivaciji nevarnih kemikalij. In nazadnje-postavlja se resno vprašanje kazenske odgovornosti tistih, ki z opustitvijo in prikrivanjem tega problema povzroèajo splošno nevarnost in ogrožajo zdravje prebivalstva.

(Članek povzet: http://dravskopolje.tuditi.delo.si/2006/03/.)

  • Share/Bookmark

2 odzivov